Moja trenutna realnost ni rožnata

Res je. Ne morem reči, da vsa področja v mojem življenju blestijo in da vse poteka gladko in brez težav, odkar nisem več v “ta pravi” službi (5 let je minilo od tega, odkar sem zapustila korpo svet).

Če sem popolnoma iskrena sama s seboj, tu in tam včasih celo rečem, da bi najraje šla nazaj v službo (ja, tudi takšni trenutki so…). Da nebi bilo vse prepuščeno meni, da nebi več bilo potrebno planirati, se samodisciplinirati, se motivirati, krojiti lasten ritem dela, biti včasih tudi na (notranji) ukaz produktiven in vse kar sodi k temu, ko gradiš svoj posel, svojo zgodbo, ki je samo tvoja, ko želiš biti soliden v tem, za kar si se odločil delati…

V trenutkih slabosti in po letih kakovostnega in temeljitega notranjega preizpraševanja (moderno se temu reče — delo na sebi) vem, da gre le za momente slabosti, ko padeš v “star program”… gre za trenutke, ki so običajno kratkotrajne narave, gre za ovire, ki jih je pač treba preskočiti. Velikokrat gre le za to, da nisem dovolj poskrbela zase (v smislu počitka ali drugih “početij”, ki bi me spravile v ravnovesje z delom).

Ampak v resnici pri kreiranju lastnega biznisa (kakršnega koli) ne gre za to, da bi bila situacija vseskozi popolna…da bi vse teklo, kot po maslu, da bi se vse zgodilo takoj, da bi takoj služil goro denarja, da bi takoj imel ekipo za pomoč, da bi takoj … vse! (tako nekako sem namreč sama pričakovala, po pričevanju drugih podjetnikov…) Zakaj torej gre?

Gre za pot, ki jo hodiš. Gre za to, da stopiš “čez” to, kar trenutno verjameš, da je možno zate.

In v zgodbi, ki jo skupaj z možem gradiva zadnja leta, sva že ničkolikokrat stopila čez. Ekološka kmetija Preložnik, na kateri ustvarjava — vsak po svoje — a vendarle za skupne cilje, se marsikaj dogaja. Vedno bolj je podobna kmetiji, ki sva si jo pred leti zamislila, da bo predstavljala najin 365 dni dolg dopust.

Ja, vem…bere se skoraj nemogoče. 365 dni dopusta? Da, je mogoče (o tem kdaj drugič)!

In če bi morala izbrati le 3 najboljše stvari, ki jih pri takšnem načinu življenja obožujem in za katere sem neskončno hvaležna so:

1. Svoboda, ki jo čutim vsak dan: kreativni mir, ki je na voljo doma; svoboda, ko prosto razpolagam s svojim časom; dejstvo, da sem popolnoma izstopila iz podganje dirke in da sem odgovorna le sebi.

2. Čas, ki ga imam in ki si ga (lahko) vzamem zase, za svojega moža, za rojence, za svoje starše…

3. Dejstvo, da delam tisto, za kar v sebi čutim, da je ok, kar notranje vibrira z menoj in za kar menim, da je v skladu z menoj, z mojimi prepričanji (seveda včasih opravljam tudi delo, ki mi manj diši).

ღ

Kaj pa tebe “žene” naprej pri tvojem delu? Kaj je tisto, zaradi česar se vsak dan z veseljem vstaneš? Podeli to z menoj v komentarju.

Vse dobro ti želim,
Andreja